Veliko vsebine, malo kritike

(odziv na zapis K. Kordeža Veliko vsebine, malo poezije)

Tako pogumno vržene rokavice že dolgo ne! Vendar nadaljevanje dokazuje, da ne gre za met v daljavo, niti ne za zadevanje tarče (bull's eye!), kaj šele za zaresen izziv avtorjem ali selektorjem. Spisana kritika je preveč pavšalna, nenatančna in neargumetirana, da bi jo lahko vzeli resno, avtor pa lahko brez slabe vesti presedla h lahotnejšim revijam, kjer je jasna in natančna misel prej breme kot odlika. Kritika je namreč polna klišejev in pavšalnih sodb. Pa pojdimo po vrsti.

(Mimobežno je na začetku omenjena Ana Makuc – kot primer “svežine”. Ni jasno ali se to nanaša samo na njen socialni status neuveljavljene pesnice, ali na njeno pisavo oz. zbirko.)

OSOJNIK

Kritika je pravzaprav naklonjena. Knjiga je boljša od prejšnje (kritiku odpustimo samonanašalnost, seveda pa je krtika Hamleta spet problem zase – recimo očitek, da so pesmi predolge, da so reference prebogate, da je tok misli preveč svoboden!). Seveda je očitno premalo prostora, da bi kritik navedel (vsaj v oklepaju npr.) pesmi, ki po mnenju kritka presegajo vse ostale (da bi tudi bralec kritike videl s kakšnimi vatli meri) in tiste, ki bi bilo bolje, da jih v knjigi ni (to bi morda bila zanimiva informacija celo za avtorja – aja, pozabljam, da se kritik izrecno ne piše zato, da bi jih prebral avtor!). Torej ocena je 4 do 5, za podrobnosti pa izveste, če kritika povabite na pivo. Tudi tako se da!

KORUN
Tukaj kritik začne z interpretacijskim ključem (to je naslovom) in zbirko zelo prozaično povzame v banalno vprašanje, ali ni zločin pisati o drevesih (itd, saj poznate citat). Da s tem splošči zbirko ni pomembno, kritik ima pravico z nekaj nonšalantnimi stavki odpraviti celoten avtorjev podvig. Kot prvo avtorici očita moraliziranje – čeprav je to bolj kritika pozicije izrekanja kot same poezije, je to možna kritiška poteza, čeprav ne pove nujno nič o “kvaliteti poezije”. Ignorira uvodni citat in celoten premislek zbirke. Seveda se kritik nato loti še pojavne oblike te poezije, očita ji zdrs v prozo – hkrati oblikovno ne analizira celotne knjige, gladko spregleda, da je ta “zdrs v prozo” integralni del “vmesnega stanja” in formalno dopolnjuje vsebino. Kriterij, ki ga uvede, je prav tako zanimiv: bralski užitek. S pojavom in konstituranjem le-tega se kritk ne ukvarja in ga ne postavlja pod vprašaj. Niti ne načne zanivega odnosa med užitkom in neugodjem (cringe) ob branju. Slednje naj bi se kazalo ob pesmih Medeja in Hannah Arendt. Tokrat vsaj vzpostavi neko referenco – da si lahko oblikujemo mnenje, kaj kritik sploh hoče reči.

DINTINJANA

Delo po kritikovih besedah “močno niha v kvaliteti”. Kot dobrega izpostavi prvi del zbirke, kar sledi pa “popusti” na kvaliteti. Več argumentacije ne poda. Očita predolge pesmi (spet!), ni navedeno, katere so predolge. Pesmi nimajo zadosti “besednih vragolij”, ki ne “ustvarjajo neslutenih spojev”, metafore so preveč preproste. Na drugi strani knjigi očita hermetičnost in nedostopnost. Kar koli si že mislimo o t.i. impresionistični maniri, očitno kritik meni, da gre za “pristno" melanholijo. Torej pristnost kot kriterij kvalitete? Sledi kup metafor – najbrž je za pesnika poseben uspeh, ko se kritik zateče v metafore in poetiziranje (“švist lebdenja gozdov in jezer prerazporeja zrak in prediha noč”). Čeprav pesnici očita sprijaznjenost, hkrati ugotavlja, da se ne bo pomirila z “nočno moro”. Ob vsem povedanem, kritik meni, da nekatere (spet nepoimenovane!) pesmi ponujajo “polnokrvno bralsko izkušnjo” (WTF is that!). Kaj bi pomenilo, da ji ni uspelo “zdržati pritiska zgoščenega pesniškega jezika” ni jasno. Je v presmih preveč besed (cf Aristotel)? Hkrati s pomanjkanjem “zgoščenosti pesniškega jezika” ji očita manko spontanosti. Da sta si obe stvari nasprotje, je morda samo moj vtis. Verzom manjka tudi preprostosti (kljub zgoraj omenjenim preprostim metaforam). Hkrati pa je preveč referenc – tako kot pri Osojniku. Kot zadnja zanimivost se mi zdi vrnitev k tradicionalnemu kriteriju vrednotenja: ali pesmi bralca nagovorijo ali ne.

PODLOGAR
Kritik se je do tu že malo upehal pavšalov in poskuša opisovati Podlogarjevo tehniko, kot jo sam vidi. To prevajanje je do neke mere zanimivo, čeprav za bralca lahko povsem nerelevantno. Enako kot pri Korun očita pesniku njegovo pozicijo “zgražanje ob posledicah digitalne dobe”, čudi se nad kombinacijo družbene opredeljenosti in igro jezika – čeprav je že od avantgard ravno ta povezava nekaj najbolj naravnega. In očitno se čudenje v naslednji vrstici prevesi v občudovanje obvladovanja pesniškega jezika, čeprav se še vedno zgraža nad povedanim. Kritiku ugaja občutek, da gre za govorjen jezik, pisan na dih. In najbrž je to, da je zbirka “najbolj berljiva” kompliment? Vprašanje pa je, če jo to dobro za poezijo.

SUMMA
Potem pa je še nagrajena zbirka – za katero pravzaprav šele zares dobimo pošteno bralsko poročilo: “nisem ga prebral, ker ga nisem mogel.” Seveda je vprašanje, ali je potem pošteno pisati kritiko – ki se seveda nadaljuje v dosedanjem slogu: brez konkretnih navedkov, epu očita sentimentalnost, artificielnost in izpraznjenost. In seeda tudi, ali ima sesuvaška kritika kakšno vrednost, razen poseganja v socialno sfero (ustvarjanja kritiškega imena). Kot pozitiv nato omeni zbirki Liebestot in Ti na S – seveda spet samo omeni, kot že vse doslej. Če bi imeli še prostora … (posnemaj zgornji zapis, omejitev prostora na internetu šteje, ker folk nima cajta brat dolgih, poglobljenih kritik/špagetov). Kajti kritka poezije ne rabi biti natančna, ne rabi biti poglobljena, dovolj je kratek pamflet. Skurcati kar se da (ali kar si upaš) in potem vrlo naprej.

Naš ljubi kritik kljub vsemu verjame v “svežino” (nedefinirano), “bralski užitek” (strogo subjektivno?), “nagovor bralca” (404 error), ustrezen svetovnonazorski/ideološki stav (refleksno) in “spontanost živega govora” (naivno, seveda). Zdi se, da je poezija, ki jo odobrava, neke vrste zanimiva pošast, križanec med bitniki ( s skrajšanimi pesmimi) in devetnajstim stoletjem. Druga možnost je, da je vse napisano zgolj arbitrarno klobasanje, brez znanja in razumevanja. Ampak, to potem ne bi bila kritka, ne?

P.S.
Aja, pa moj “wikiquote” pravi, da je slavni odgovor Degaju serviral Malarme. Verlaine je vse samo zapisal. Bojda.Veliko vsebine, malo poezije