Tolstoj, Woolf, Joyce, Ashbury in Šalamun.

Tolstoj, Woolf, Joyce, Ashbury in Šalamun. Kaj imajo skupnega? Nihče od naštetih ni prejel (po mnenju nekaterih, precej številnih sicer) najuglednejše nagrade za Literaturo. Nobel, ne? Spisek je seveda še veliko daljši. Mehanizmi, ki se skrivajo za Nobelovo za literaturo, so seveda skrivnostni in njej lastni, in o njih (tudi zaradi premalo preverjenih informacij) ne bomo. Sem pa pred leti prebral ob ugibanjih o Nobelu tole misel: “Ni nagrada, ki daje svoj sijaj nagrajencu, temveč dajejo nagrajenci svoj sijaj nagradi”. Četverica za svetovno slavo Nobelovega prahu niti ne potrebuje. (Pa tudi za svetovno slavo je potrebno ustrezno pozicioniranje, da premagaš jezikovni imperializem in postaneš viden.) Videnje nagrad kot temeljnega postopka kanoniziranja je torej (v večjem delu) napačno, saj tako kot dnevna kritika odražajo percepcijo in predsodke svojega časa, da ne omenjam geopolitičnih razmerij moči. Velika literatura pa naj bi presegala čas, ne? In dekonstruirala razmerja moči?

Mesto, ki ga pisatelj ali pisateljica zasedata v simbolnem prostoru neke skupnosti (nalašč in zavedno tu ne zapišem zavajajočega termina “simbolni kapital”, saj slednji sporoča, da je tudi duhovno in simbolno razsežnost moč prodati, vnovčiti, spremeniti v blago), tudi ni odvisno od kritike ali stroke. Gregorčič ni bil enoznačno sprejet kot najboljši pesnik svojega časa s strani kritike. Tudi nekoč se je kritika delila po nazorskih (OK, danes bi rekli ideoloških) usmeritvah. Danes se zdi kot pesnik povsem neaktualen, krajša beležka v historičnem pregledu slovenskega slovstva, težko bi našli resnične občudovalce med sodobnimi pesniki itd. Je pa skoraj vsaka zavedna primorska domačija pred drugo svetovno vojno imela doma Gregorčičeve poezije. Njegove pesmi so ponarodele. Prva knjiga poezij je bila razprodana. 2000 izvodov! O taki nakladi lahko naši pesniki le sanjajo. (Tudi zato Delo podeljuje nagrado za najboljši roman - tega lahko vsaj približno nekaj prodaš. Delo d.d. pač ni predvsem družbeno-koristna organizacija!). Seveda lahko problematiziramo položaj, ki ga ima v primorskem (ne slovenskem!) imaginariju Gregorčič in kvaliteto njegovih besedil - to je področje za stroko in navdušence. Dejstvo ostaja: pesnik je del našega kanona. (Lahko pa bi sledilo veliko bolj pomembno vprašanje oz. serija vprašanj: kaj je kanon, kako se konstituira, kaj je “to kalon”, ki presega družbenopolitične okvirje trenutnega okusa in kako, in ali je vrednotenje literature sploh potrebno.) Nagrade potemtakem ne odražajo mesta v simbolni krajini; čemu torej služijo?

Skočimo v sedanjost, v Veliko Britanijo. Med nominiranci za nagrado Forward je knjiga The Tragic Death of Eleanor Marx. Knjiga Tare Bergin je sicer spretno napisana, ampak povsem nezanimiva in dolgočasna. Živ dokaz, da tudi tuje žirije brcnejo v temo. Z irskega otoka je vsaj pol ducata knjig z letnico 2016 enako ali bolj zanimivih. Iz obrazložitve ožjega izbora letos razberemo, da so želeli odmeriti prostor “manj nagrajevanim skupinam” (spomni to koga na lansko veroniko?). Kar v Veliki Britaniji še vedno (očitno) pomeni tudi Irce in ženske. (Zanimivo: predlanska veronika ni izzvala debat. Očitno smo ali povsem apatični ali pa sprejemamo, celo podpiramo afirmativne ukrepe). Še to: nagrada Forward je vredna 10.000 funtov in je “zasebna”. Njena teža pa se primerja bookerju (za prozo). Prav tu pa tiči podrobnost, ki ločuje britanske nagrade od slovenskih. Denar. Avtorica ali avtor, ki ni bil nominiran za nagrado Forward, lahko vseeno uspe (če je pri poeziji to v kapitalizmu sploh mogoče). Nagrade niso nepomembne, vendar niso glavno merilo kvalitete. So avtorji, avtorice, ki so vrhunski, pa niso dobili nagrade T.S.Eliota ali Forward. Nagrade in nominacije pomagajo pri prodaji knjige, prepoznavnosti, niso pa edino merilo. In še: bistvo priznanja je nagrada sama, denar, ki omogoča avtorju ali avtorici, da od nje živi določeno količino časa in ta čas piše.

Situacija v Sloveniji trenutno je drugačna: da bi avtor živel od denarja od nagrad so bolj sladke (ali kratke) sanje. Pomemben je njihov t. i. “simbolni kapital” - z drugimi besedami, kako avtor ali avtorica proda svoje ime ali podobo. Pa niti ne na knjižnem trgu (niso pred leti ugotavljali, da nagrade pri nas ne vplivajo na prodajo?), temveč državnim uradnikom oz. institucijam. JAK, Ministrstvu za kulturo, pa morda še kakšni občinski komisiji za kulturo. Ki odločajo o edinem (resda pičlem) denarju, ki gre v kulturo. Vendar. Naše (edine) mecene je strah subjektivnih odločitev. Zato potrebujejo številke. Nagrade so točke. Ena, dve, tri. In nagrade dobijo disproporcionalno velik pomen. Seveda lahko avtor pridobi tudi druge točke: kritike, odzive v medijih. (Pomaga, če je komunikativen, lep, in pozna prave ljudi.) No, to je pa to. Če ima avtor ali avtorica smolo, in kljub zelo dobri knjigi nagrade ne dobi - kakšno leto npr. je med nominiranci vrsta odličnih knjig in je dobitnik nagrade odvisen od preferenc komisije, kdaj drugič je dobitnik, dobitnica nagrade izbran zaradi afirmativnih ukrepov in ima dobra knjiga druge nominiranke ali nominiranca pač smolo, spet tretjič … Več sreče prihodnjič. Če ni nagrade, ni točk. Pa pustimo vnemar, da je član komisije lahko urednik, član uredniškega sveta ali pomemben dejavnik pri založbi ene od nominiranih knjig (še celo nagrajene knjige) ali kratkega obdobja, ko so si (tako se je vsaj govorilo) določeno nagrado med sabo podeljevali modernisti - tudi če ne želim govoriti o anomalijah, je dejstvo: malo bolj informiran bralec lahko iz seznama nominiranih knjig in imen komisije z veliko verjetnostjo ugane nagrajenca ali nagrajenko. Edina nagrada kjer sploh še pride do večjih odstopanj kdaj pa kdaj je nagrada za prvenec, ta ima tudi edina predpisano, kdo sme kandidirati in ga mora založba na razpis prijaviti. Morda bi lahko rekli, da tudi s tem ni nič narobe: kritiki imajo svoje prepoznavne okuse (pa svoje pedigreje in profesionalne in družinske povezave). Menjave žirij naj bi skrbele za to, da vsi pridejo enkrat na vrsto. Avtor ali avtorica pač mora imeti malo sreče - zato pa je potrebno pogosto objavljati, saj če knjiga ni imela pravilne konstelacije, jo bo imela pa prihodnja. JAK in Ministrstvo tako ali tako menita, da mora pišoči ali pišoča na tri leta sproducirati knjižni izdelek (skrb za produkcijo! bodite pozorni na izbor besed, produkcijo, ne za ustvarjanje literature). Morda je tu enako kot pri kreativnosti: več kot je idej, več je genialnih? Kaj to pomeni za našo književost?

DSLK je k zadevi (najbrž delno tudi zaradi prepoznavanja omenjenih zagat) pristopilo drugače: zanaša se na čast svojih članov (da ne glasujejo o knjigah, ki jih niso prebrali) in na njihovo številčnost. No, in pa na to, da berejo. Ker kdo pa, če kritiki ne? Zgledovali naj bi se po nagradi Ameriške akademije za film. Seveda pa je gotovo razlika med več kot 300 člani in do 20 člani. Tudi tistih tristo je prej ko ne močno zlobiranih in pod vplivom medijev. In smo pri še enem segmentu: odmevnosti v javnih občilih. Tu ne želim zaiti v tarnanje glede incestuoznosti majhne slovenske scene, kjer so recenzenti hkrati konkurenti ali založniki konkurentov ali pa … Prostor za recenzije je skop, recenzenti slabo plačani, knjig veliko. Večina literarnega dogajanja poteka pod radarjem nespecializranih medijev. Nagrade naj bi dodatno dajale pozornost vsem nominiranim, jih izpostavile pred širšo javnostjo. Vendar ima večina nagrad dve objavi: morda eno kratko, ko razglasijo nominirance, ter še eno, ko je znan dobitnik. Ni recimo objavljena ena pesem ali odlomek, ali morda pet pesmi, od vsakega nominiranca po ena. Morda dobi nagrajenec intervju. Seveda je to del 25 let trajajočega zmanjševanja prostora za kulturo v slovenskih medijih. Z manj kritikami, manj denarja za zunanje sodelavce, etc (to je refren, da ne bi kdo rekel, da se ponavljam). Trend pristajanja na nepismenost in nerazgledanost. Kultura je izgubila svojo (simbolno) težo. Morda tudi zato, ker s(m)o ji kulturniki postavili prenizko ceno? Honorarji za nastope literatov so danes bolj izjema kot pravilo. In to ni odvisno od “ranga” avtorja, avtorice. Avtorji pa na to nemo pristajajo. Kako bi kultura, ali ožje literatura, sploh delovala brez prostovoljnega dela? Toda kako lahko pesnik stavka? S 168 urami pokonci za kulturo? (Zdi se, da je od bedenja pri mrtvih vstalo le ministrstvo za kulturo, kultura pa še naprej crkuje na obroke).

Gotovo se bo komu koncept “rangiranja” avtorjev kot odraz profesionalne kulture zdel sporen, saj že iz zgoraj povedanega vidimo, da slednje (pri nas) pogosto ni zanesljivo, objektivno, včasih tudi transparentno ne. A. Radaljac v prispevku Neznane metodologije izpostavi (poleg neumne do žaljive pripombe s strani neimenovane osebe na DSP, da perspektivnemu članu žirije ne bo treba prebrati veliko knjig), da je sporno, ker se vseh pesniških zbirk ne meri z enakimi vatli ali “pravično”. Izravnavanje terena seveda vodi v izničenje kriterijev. Takšno izenačevanje vseh “igralcev” je v resnici pljuvanje v lastno skledo. Namreč: avtorica X, ki je dosegla določeno raven spretnosti z jezikom, da si upa eksperimentirati, ki piše prodorno in je to pokazala v treh ali štirih knjigah, avtor Y, ki ima za sabo več kot trideset zbirk, nekaj izjemnih med njimi, zagotovo vstopata v “igro” z neko predpravico do pozornosti žirije. Na podlagi izkazanega dela. Ne do manj stroge obravnave, da se razumemo (pogosto so takšni deležni še ostrejših kriterijev, saj njihova zadnja dela primerjajo s prejšnjimi, ne zgolj z deli drugih). Enako bi moralo veljati za knjige, ki izidejo pri profesionalnih založbah (ki imajo urednika in niso “vanity press”, čeprav včasih tudi kakšna takšna izide pod imprintom uradne založbe). Če seveda menimo, da je uredniško delo pomembno, vredno upoštevanja. Pomislite, da bi pri kvalifikacijah za košarkaško ali nogometno reprezentanco enako vrednotili igralce profesionalnih klubov in amaterje s ceste. V vsakem športu bi se to zdelo skregano s pametjo. Preteklo delo in izkazan talent vendarle nekaj štejeta. Ne velja enako za pesnike, pesnice? Ali pa ne cenimo umetnosti, ki jo kritiziramo?

Pogosto se navaja podatek, da v Sloveniji izide 300 pesniških zbirk na leto. Vendar pa bi bilo, tudi če bi kdo prebral vseh 300 zbirk, še vedno najverjetneje le 30 do 50 knjig res vrednih branja (če smo velikodušni). Glede na dejstvo, da danes ni tako težko izdati pesniške zbirke, če se človek nameni (večinoma so avtorji pesniških prvencev mladi, redkost je prvenec po 30. letu), tudi pri pravi založbi ne, kaže samozaložba na enega od naslednjih dejavnikov: nizko kvaliteto, povsem drugačno estetiko ali načrtno izbiro samozaložbe (Anja Golob je kljub temu, ali morda tudi zato, prejela Jenkovo, v drugo). Včasih je prag objavljivosti določal urednik revije, založbe. Ni bilo lahko priti do knjige. Avtorji so začeli z objavami v revijah. Zoreli. A tudi: včasih je bilo baje nemogoče priti do objave, če nisi bil del določene klike (kakor pravijo). Včasih tudi nisi prišel do objave, če je bilo delo ideološko sporno. Daleč od tega, da bi bila preteklost idealna ali vredna posnemanja. Hkrati so obstajali uredniki, ki so oblikovali solidne in kvalitetne edicije. Svetle izjeme? Zdi pa se vseeno, da so bili kriteriji (tudi če jih danes morda vidimo drugače) bolj neomajno postavljeni ali pa vsaj bolj jasni (se zato nekaterim neprestano kolca po Vidmarju?). Vendar pa demokratizacija dostopa do pisanja, objavljanja in branja poezije ne zahteva tudi ukinitve kriterijev za presojanje napisanega. Če pristanemo na slednje, lahko inšititut kritike in nagrad kar ukinemo. Iz tega torej sledi: sedanji način je pomanjkljiv, zagotovo pa drži: temelji na integriteti žirantov.

Zdi se mi nujno - in tu mislim, da bi kritiki morali preseči svojo subspecializacijo na “samo prozo” ali “samo poezijo” - da nekdo, ki želi biti kritik, spremlja in bere sodobno produkcijo, vso, dramsko, prozno in pesniško. Ne za plačilo, temveč iz nuje vzdrževati svojo bralsko kondicijo. Seveda mu ni treba “spiti (vedno) celega soda”, tu in tam pa je to vseeno neobhodno. Da tak kritik ne more iz glave (brez goljufanja in sufliranja medijev) imenovati 10 (ali vsaj 5!) zbirk zadnjega ali celo zadnjih dveh let, je slabo. Da obstaja dvom v načitanost literarnih kritikov (kolegov) - še slabše. Kritiki jo sicer izpričujejo s pisanjem (in res so kritike vedno ožje, manj natančne in argumentirane - dovolj je pogledati kritiški zapis K. Kordeža o Veronikinih nagradah, pa še bi se našel kakšen tak biser). Torej zapisano ni toliko kritika metode podeljevanja priznanj (npr. konkretno Kritiškega sita ali Jenkove nagrade), kot je kritika žirantov in kritikov, ki jih podeljujejo. Čeprav se na kritiških simpozijih vedno sprašujejo o krizi kritike in kritiki kritike ipd., ni literarne revije (kolikor mi je znano), ki bi imela rubriko namenjeno kritiki kritike. Tudi nagrade za kritike - predvsem Stritarjeva nagrada (ali nagrada pred de facto upokojitvijo kritika, kot ji včasih pravijo v šali) doleti precej predvidljiv nabor izbrancev. Težko si predstavljam, da bi jo (ob sedanjem stanju stvari) dobil npr. Muanis Sinanović.

Poleg načitanosti mora kritik ali kritičarka razumeti, kaj počne. Kritik mora biti mislec, premišljevalka. Znati mora misliti literaturo. Poznati različne metodološke pristope, tudi če se ideološko opredeli za enega. Ostati mora odprt in receptiven za drugačnost. Pisati mora jasno in natančno. Argumentirano. In če se da, vljudno. Seveda niso vse žirije sestavljene iz kritikov (bi morale biti? so ti edini sposobni presojati literaturo?), med žiranti so tudi pesniki, pisateljice itd. Toda prav vsi žiranti imajo, tudi če ne ozaveščen, neke vrste metodološki pristop k poeziji/literaturi. Brez težav si predstavljam, da komisijo sestavljajo žiranti z različnimi pogledi na poezijo. Pravzaprav me je sveta, kjer bi kritiki imeli poenoten “metodološki aparat”, strah. Seveda je potem odvisno od dinamike med člani žirije (moč argumentov ali argumenti moči), kako se zadeva razplete. Če so žirantje kritičarke, je moč iz njihovih kritik razbrati metodologijo, osnovne predstave in zamisli o literaturi. Če so avtorji, je na slednje moč sklepati iz njihovih del. Trditi, da je ni, ker ni po šolsko formulirana v prvih nekaj stavkih, je čista traparija. Metodologija literarnega vrednotenja po drugi strani spet ni neka eksaktna znanost, kjer se mikrogrami prištejejo ali odštejejo, dokler srce na tehtnici ne odvaga peresa. Prej bi rekel, da je glavno orodje za kalibracijo kritiškega aparata dvom, najprej dvom v lastno vsemogočno pamet, nato dvom v avtoritete, in, ne nazadnje, dvom v prebrano.

En način percipiranja nagrade je, da jo podeljuje (nedeljiva) avtoriteta - neke vrste pater (pesniške) familiae, “institucija s tradicionalnim, simbolnim in kulturnim kapitalom”, ki seveda ne temelji na stroki. V deželi, kjer je večina nagrad za kulturo državnih, je temu težko ugovarjati. Povsem zasebno financirane nagrade pri nas ni. Tudi ko je DSP poiskal zasebnega sponzorja/donatorja, je bil ta denar sporen, sledil je škandal in donacija je padla v vodo. Šla po gobe. Kakor koli: zavrniti nagrado ali nominacijo je pravica nominiranca. Kako to narediš, je stvar sloga ali trenutnih možnosti. Alice Oswald je, ker se ji “hedge fund” Aurum ni zdel primeren donator za nagrado T.S.Eliot, ki jo podeljuje Poetry Society (društvo pesnikov), svojo nominacijo umaknila še pred dokončno odločitvijo. Allan in Jenet Ahlberg sta založbi izrazila željo, da njune knjige ne konkurirajo za nagrado Nestle (za knjige za otroke), ker se ne strinjata z delovanjem multinacionalke, ki nagrado podpira. Joseph Andras je ob podelitvi goncourta priznanje zavrnil preprosto zato, ker je “zamisel o literaturi nezdružljiva z idejo tekmovanja”. V Sloveniji je (načelnih) zavrnitev nagrade malo. Vsekakor pa predstavlja slednje utemeljeno alternativo nestrinjanju z lokalno literarno krajino.

Seveda je možno nagrade videti tudi drugače. Kljub vsem pomakljivostim procesa jo podeljujejo pišoči pišočim, je  komunikacija o prebrani literaturi, odziv sopišočih, afimacija izbranih in ne negacija neizbranih. Potencial za pozitivno akcijo. John Berger, pisatelj pretežno marksističnega svetovnega nazora (čeprav je na vprašanje novinarja BBC, “ali ste marksist?” odgovoril z vprašanjem “koliko Marxa ste pa prebrali?”), je nagrado Man Booker kljub pomislekom sprejel. Nagradni sklad je bil namreč ustanovljen z denarjem, katerega vir je bila trgovina s sladkorjem, ki je temeljila na izkoriščanju afriških sužnjev in nato mezdnih delavcev, za sabo pa je pustila revščino in posledične ekonomske migracije. V svojem “zahvalnem” govoru, je izpostavil, da sicer prezira tekmovalnost nagrad, ki spreminja pisce v tekmovalne konje (živali!), so pa nagrade tudi vzpodbuda. Za kaj, je odvisno od družbe. “Za konformizem trgu in konsenz povprečnega mnenja; ali za kreativno neodvisnost bralca in pisca. … Če spodbuja kreativno neodvisnost, spodbuja voljo poiskati alternative. Ali, povedano preprosto, spodbuja ljudi k zastavljanju vprašanj.” Polovico denarja je obdržal, da bi imel možnost (to je vsaj malo več možnosti) raziskovati in zastavljati vprašanja, pisati o migrantskih delavcih v Evropi. Polovico ga je dal Črnim panterjem. To ni bila gesta dobrodelnosti ali izraz krivde. Zanj je bilo to “vprašanje njegovega nadaljnega razvoja kot pisca: pereča točka med njim in med kulturo, ki ga je izoblikovala”. Deljenje denarja kot simbolno deljenje istega cilja. Deljenje istega boja.

Nagrade so to, kar iz njih naredimo. In nič več. Čez nekaj let se jih itak nihče več ne spomni.