NATANČNOST NI VEDNO NUJNA?

(poskus kritične redakcije naključno izbranega besedila)
Ob prebiranju slovenskih literarnih portalov sem naletel na pesem avtorice, ki sem jo v preteklosti že bral, kar nekaj pesmi se mi je zdelo dobrih in tudi knjiga (Lepo in prav) se mi je zdela čisto solidna. Pričakovanja so bila torej nekoliko višja kot za pesmi, ki jih na spletu objavlja LUD Literatura. Vendar je bilo nekaj, kar me je pri branju zmotilo, po daljšem premisleku sem ugotovil, da gre za način zapisa pesmi, ki je bil pričakovano običajen. Prav ta običajnost je sovražnik dobre poezije.
Tule je pesem:

Iz česa nastane odraslost?

Srečanje je iz besede sreča.
Popolno je iz besede polno.
Takšno je bilo Lutkovno gledališče Maribor.
Lutkarji so peli malo mimo.
A natančnost sploh ni štela.
Natančnost včasih ni zares nujna,
včasih pa je predpogoj za vse.
Razločevati med tem in onim ›včasih‹ marsikaj olajša.
Kdo zna? Kdo sploh kar koli zna?
Recimo videti besede, ki skrivaj živijo v trebuhih drugih besed.
Recimo biti skupaj, ne da bi preštevali odsotne.
Sploh ne preštevati, recimo.
So lutkarji odrasli? So odrasli opazovalci ptic in gobarji?
So odrasli drugačni kot takrat, ko so bili majhni?
Kaj šteje, ko ne preštevamo?
Iz česa nastane odraslost?
Iz velikih in lepih želja.
Iz gladine, ki se, potopljena, svetlika.
Iz polžka, ki ga otrok dvigne z mokre ceste
in previdno položi na ravno prav velik list.

Naj začnem z vulgarnim dobesednim branjem: Zgornja pesem se začne s konstatacijo. To je priljubljena pesniška taktika zadnje čase, poslužujejo se je številni pesniki. Prvi stavki poskušajo najti element prapomena, skritega v besedah (srečanje, ki vsebuje srečo, popolnost, ki je polna). To me spomni na nekatere francoske filozofe, njihove besedne igre in sledenje etimologiji. Če je prva posrečena, je druga malo preočitna. Pesem se nadaljuje v nekem “pogovornem, proznem” stilu. “Takšno je bilo Lutkovno gledališče Maribor.” To bi lahko bil povsem prozni stavek. Gre za  premišljevanje, razrezano v psevdo verze. (Zakaj psevdo, bom pokazal nekoliko pozneje.) S primera lutkarjev, ki so “peli mimo” govorka preide na “splošno” razmišljanje, o tem “kaj kdo zna”. Tu pridejo na vrsto prve metafore (kot morda znanilec bolj stukturiranega govora? in definitivno “močnejši” del besedila). “Besede, ki živijo v trebuhih drugih besed” je najbrž najbolj posrečena formulacija cele pesmi. Nato postavi govorka vprašanje odraslosti (prisotno že v naslovu), ki jo poveže s preštevanjem, štetjem. Premik od besed k številkam. “Kaj šteje, ko ne preštevamo” se naveže na prvi dve vrstici, tu je sicer isti postopek bolj učinkovit, saj fraza “da nekaj šteje” igra na nov pomen iste besede in izraža tudi nekaj o družbenih vrednotah. Na eni strani popolno srečanje ali polna sreča, na drugi številke. Na eni strani otroštvo, na drugi odraslost. Tretje nepoimenovano je sistem vrednotenja, ki se vzpostavi v povezavi z opisano opozicijo. Otroštvo je (po pričakovanju) idealizirano, odraslost negativizirana. Toda to ni tisto, kar me najbolj zmoti. Pesem mi deluje brez prave energije, naboja. Kje je težava? Poglejmo, kaj se zgodi, če jo zapišemo kot pesem v prozi.


Iz česa nastane odraslost?
Srečanje je iz besede sreča. Popolno je iz besede polno. Takšno je bilo Lutkovno gledališče Maribor. Lutkarji so peli malo mimo. A natančnost sploh ni štela. Natančnost včasih ni zares nujna, včasih pa je predpogoj za vse. Razločevati med tem in onim ›včasih‹ marsikaj olajša. Kdo zna? Kdo sploh kar koli zna? Recimo videti besede, ki skrivaj živijo v trebuhih drugih besed. Recimo biti skupaj, ne da bi preštevali odsotne. Sploh ne preštevati, recimo. So lutkarji odrasli? So odrasli opazovalci ptic in gobarji? So odrasli drugačni kot takrat, ko so bili majhni? Kaj šteje, ko ne preštevamo? Iz česa nastane odraslost? Iz velikih in lepih želja. Iz gladine, ki se, potopljena, svetlika. Iz polžka, ki ga otrok dvigne z mokre ceste in previdno položi na ravno prav velik list.

Prvi stavek, drugi stavek, tretji - do tu besedilo lepo teče. Bralec se vpraša “kdaj”? In sledi impliciten odgovor v otroštvu. Ponavljanje besede “natančnost” na začetu stavka ohranja ritem. Stavek, ki sledi, o razločevanju med enim in drugim “včasih”, je povsem razlagalen in kot tak moteč. Ne glede ali je to proza ali poezija. Avtorica reši zagato z serijo vprašanj, to je nekakšnim nagovorom, kar je vedno dobra strategija, kako pridobiti nazaj govorni impulz. Ponavljanje je sploh osnovna strategija strukturiranja besedila. In vendar je odgovor “iz velikih in lepih želja,” kar nekakšno razočaranje na koncu. Zdi se kot floskula, nekaj kar je videti jedrnato in zgoščeno, a je tudi lahko zelo blizu občemu mestu, klišeju, izpraznjeni frazi. Če bi namesto konstatacije tam stal vprašaj, bi zapisano ohranilo naboj, velike in lepe želje bi bile omenjene in hkrati spravljene pod vprašaj. Pesem pa bi sklenil odgovor, ki se nanaša na partikularno, na snovni detajl, čutno zaznavo (gladina, ki se svetlika, polžek …), spomin. Prelitje v obliko pesmi v prozi ali celo prozo prinaša zanimive učinke. Če se še enkrat vrnemo k pesmi in jo preberemo, se same ponudijo določene redaktorske spremembe. Prozna oblika (in ne poezija, ironično, ne?) se zdi, da zahteva nekaj zgoščanja besedila: opustitev ponovitve glagola “je” v drugem stavku, zlitje četrtega in petega stavka, opustitev nepomembnih besed kot sploh, veznika pa (protivnost je že jasna) ipd. 


Iz česa nastane odraslost?
Srečanje je iz besede sreča. Popolno iz besede polno. Takšno je bilo Lutkovno gledališče Maribor. Lutkarji so peli malo mimo, a natančnost sploh ni štela. Včasih ni nujna, včasih je predpogoj za vse. Razločevati med tem in onim ›včasih‹, kdo zna? Kdo sploh kar koli zna? Recimo: videti besede, ki skrivaj živijo v trebuhih drugih besed. Recimo: biti skupaj, ne da bi preštevali odsotne. Sploh ne preštevati, recimo. So lutkarji odrasli? So odrasli opazovalci ptic in gobarji? So odrasli drugačni kot takrat, ko so bili majhni? Kaj šteje, ko ne preštevamo? Iz česa nastane odraslost? Iz velikih in lepih želja? Iz gladine, ki se, potopljena, svetlika. Iz polžka, ki ga otrok dvigne z mokre ceste in previdno položi na ravno prav velik list.

Pesem v prozi ali celo poetizirana proza (celo nepoetizirana proza) ima drugačno izhodišče kot pesem s prelomi vrstic (recimo temu formalen ostanek klasične vezane besede). Statusno ne zavzame istega prostora, ni enakega predpričakovanja, ni enakega horizonta. (In tudi ne enakega vrednotenja!) Pesem v prozi (brez širše umestitve) ne deklarira z grafičnim zapisom, da ji pripada prava pesniška posvečenost. Da bi bralec konstatiral, da gre “res” za pesem, mora besedilo prebrati in šele skozi branje se konstruira pesniškost besedila. Ne skozi vnaprej znano “formalno” danost ali predpisano obliko. (Ločevanje oblike in vsebine je seveda nesmiselno, je napačna analogija. Je pa način kako govoriti o eni stvari z dveh različnih zornih kotov. ) Na kratko: ko pesem preberemo, je pesem. Tako bi moralo biti tudi za običajno pesem, ki ima lomljene vrstice (pa ni). Tako je pri slušni recepciji vsakega besedila (kjer nimamo podobe zapisanega) - poslušalec si sam ustvari vtis ali gre za pesem, pesem v prozi, prozo. Ni moj namen zaiti v debato, kaj je proza in kaj poezija. Pri danem besedilu bi rad le izpostavil, da je odločitev za obstoječe verzne prelome neposrečena. Vrstice so bolj ali manj stavki, prelomi sledijo na koncu stavka. Teža, ki jo slednji dajejo posameznim vrsticam, je nesorazmerna vsebini vrstic. Brez te obtežitve (da se jim dodeli poleg skupnega še samostojen pomen) tečejo vstice bolj gladko. Dodatno prelomi vrstic upočasnjujejo ritem besedila na nepotrebnih mestih, ga delajo okornega in brez prave dianmike. Najboljši del pesmi, ki uravnoteži “razmišljujoči del”, je ravno ritem, ki ga poganjajo ponovitve in ret. vprašanja. Oboje pride bolj do izraza v prozni pesmi. 
V slovenski literaturi je še vedno prisotna negotovost glede pesmi v prozi. Delno je tako zaradi pomanjkanja premišljenega oblikovanja besedila ter modnosti uporabe prozaičnega, pogovornega izraza, brez razumevanja vseh možnosti in omejitev, ki jih taki slogovni prijemi omogočajo. Hkrati razglasitev vsakega besedila za pesem, če le ima neke simulirane verze in verzne prelome, omogoča blefiranje z besedili, ki so poezija le na videz. Poezija pa je še vedno na žalost statusni simbol. V pisanje in zlasti premislek o pisanju avtorji in avtorice vložijo premalo časa in energije. Pesmi, ki nastanejo, imajo potencial, vendar ga ne uspejo polno realizirati. Kljub temu so objavljene in dojete kot “dobre”. Na ta način se niža prag občutljivosti bralcev in bralk, v končni fazi pa še bolj kopni umetnost vezane besede. Izbrana pesem ni eklatanten primer zapisanega, vendar je tudi pri njej viden manko oblikovnega premisleka. Želel bi si, da zmorejo dobri avtorji ali avtorice iti dlje od že predvidene pesniške šablone. 
Prav pomanjkanje tehničnega razumevanja (ali popolna odsotnost, celo zanikanje obstoja takšnega znanja) vodi v nenatančno pisanje, ki si vzame za cilj avtentično doživljanje, kot da je slednje že dovolj. Razkorak med “poiesis” (to je ustvarjanje nečesa iz nič) in “techne” (načina, kako nekaj nastane iz nič) v času strojne reprodukcije predmetov (o tem na sledi Aristotelu in Platonu razmišlja Agamben, le da to razume še kot razkorak med ustvarjanjem in recepcijo poezije), poenostavljeno lahko temu rečemu tudi razkorak med navdihom in veščino, je temeljni problem naše sodobne poezije. Več o tem nemara prihodnjič.



Komentarji

Priljubljene objave